»zlasti zunaj angleško govorečih držav oziroma kultur in jo povezuje s širšimi družbenimi, političnimi, jezikovnimi, zgodovinskimi in kulturnimi vprašanji«

»Ljubezen, kakršno nam je prodajala popularna kultura, je bila od nekdaj ena od oblik kiča in ni zares obstajala. Mogoče je ljubezen, o kateri govori Sally Rooney, bolj resnična. Ona ne govori o ljubezni, ki bo za vedno, forever after, ampak o ljubezni, ki se zelo močno kaže v mimobežnih trenutkih.«

»Z izzivom se je Erwin Köstler spopadel mojstrsko: skrajno zahtevno preklapljanje med pogovornimi in konjunktivnimi govoricami ljudstva in laičnimi filozofskimi refleksijami, cerkvenozgodovinskimi poročili in razpravami ter psovkami in sočnimi izrazi je prevajalcu uspelo prevesti brez vsakršne jezikovne, vsebinske ali literarne napake, čeprav je bilo prevajalsko delo v tem pogledu pravo minsko polje. Izvrsten prevod ne priča zgolj o izrazitem jezikovnem in socialnem čutu, temveč tudi o bogatem zgodovinskem in kulturnem znanju.«

»Črni obroč je pričevanje. Hkrati tudi vstop v usodo posameznika, njegovo psihologijo in čutenje. Gre za vprašanje nasilja, ki človeka spremeni in mu spremeni tudi pogled na svet in na ljubezen. Nasilje, ki se kaže na različne načine: nasilje zaradi nasilja samega, nasilje kot sredstvo za doseganje oblasti, nasilje nad drugačnostjo, kulturo drugačnosti, nad jezikom, zoper svobodo in enkratnost človekovega življenja.«

»Gregorčki so bili lahko tudi zelo umetelno izdelani. Ob tem velja, da najlepši navadno niti niso splavali po vodi, temveč so se ohranili. Nekaj izjemno zanimivih, ki kažejo rokodelsko dediščino Tržiča, hranimo v muzeju.«

»Vsak narod rabi vezivo, običajno so to kultura, jezik, umetnost in pomembni posamezniki ter zgodovinski dogodki. Vendar pa imamo poleg tega še nekaj posebnega, navdihujočega. Imamo gasilstvo, ki mu je uspelo povezati posameznike, starejše in mlade, aktivnosti različnih lokalnih okolij ter udejanjati vrednote, kot so socialni čut, humanitarnost, nesebična pomoč, solidarnost in požrtvovalnost.«

»Kažejo nam podobe, ki so že v nas, razmisleke o stvareh, o katerih včasih ne zmoremo spregovoriti niti z najbližjimi. Odpirajo poti v razmislek, doživetje, svet pogledajo z drugega zornega kota. Tu je prava, še nekapitalizirana kreativnost, prostor svobode pogleda, mišljenja in upodobljenja. Kako bi kot družba lahko dopustili, da ta kraj izgublja vrednost, ko pa je temelj našega obstoja kot človeških bitij?«